Ko sva prišli s prijateljico na najino osamljeno plažo in se namestili, sva najprej pili kavo, ki sva si jo naročili v kavarni za seboj. Imeli sva še prenosni zvočnik, s katerim sva se povezali na telefon. Najprej sva naredili popolno posodobitev podatkov kaj se, pri kateri dogaja. Ona se je pred leti preselila na obalo in od takrat naprej imava manj stikov. Vidva se le nekajkrat na leto, slišiva se pa tudi bolj poredko, ker imava obe veliko dela s službami in hobiji.
Najin pogovor o tem, kaj se je vse zgodilo v zadnjih šestih mesecih, je trajal skoraj tri ure, pa še bi lahko govorili. Obe sva bili že čisto segreti in čas je bil, da brisačo na plaži zamenja hladno morje. Junija na srečo še ni tako vroče morje in se lahko res dobro ohladim v morju vsakič, ko skočim vanj. Ko je glavna sezona, je lahko morje preveč mlačno in skoraj ni razlike, če se v njem ali zunaj. Razen če odplavam zelo daleč, kjer je bolj hladno morje. To se mi pa ne da vedno. Danes se mi zagotovo ne bi dalo, ker nujno potrebujem daljši dopust, da se mi bo dalo več plavati. Trenutno sem bolj na točki, da se pogovarjam, ležim in sem ter tja malce namakam v morje. Tudi če bi cel dan preležala na plaži, bi bilo popolnoma v redu, ker mi manjka popoldan poležavanja brez dela. Če sem doma, kjer je tudi računalnik hitro, pridem do tega, da začnem delati kaj, kar ni nujno.
Moč navade, ker sem navajena, da tudi čez konce tedna delam. Kljub temu da se tega odvajam, mi žal ne uspeva vedno. Tako, da sem se zdaj navadila, da ob sobotah odidem na celodnevni izlet, ker je to edini recept, da nič ne naredim, kar je vezano na službo.