Kot majhna deklica, sem bila pogosto na počitnicah pri dedku in babici. Tako zelo sem ju imela rada. Živela sta daleč stran in ko so me starši pripeljali na počitnice, sem pri njima ostala vedno dlje časa. Resnično sta bila pri meni zapisana kot dobra človeka, polna dobrote in veselja. Nikoli jima ni bilo prav nič težko. Pri njima so bili dnevi vedno lepi. En dan sem v dedkovi omari videla lovski nahrbtnik in ga vprašala, zakaj ga ima. Presenetil me je z odgovorom, da je včasih bil lovec. Tega res nisem vedela.
Tako mi je povedal kar nekaj zanimivih zgod in na koncu podaril lovski nahrbtnik. Ni mu bilo treba, da bi me vprašal, če si ga želim, ker je v mojih očeh videl, kako zelo si ga želim. Dedek je pogosto vedel, kako se počutim, čeprav mu nisem nič povedala. Tako sem vzela njegov lovski nahrbtnik in vanj zložila moje stvari. Nekaj časa me je opazoval, potem pa je vprašal, če bom ta lovski nahrbtnik nosila vsak dan. Seveda dedek! To je sedaj moja nova torba.
Kako se je dedek začel smejati, ko je slišal, da je to sedaj moja nova torba, kajti pričakoval je, da bom lovski nahrbtnik vzela domov in ga zložila v omaro. Tega pa nisem naredila. Moj dedek je bil vedno ponosen name in sedaj, ko je videl, da bom njegov lovski nahrbtnik nosila vsak dan, je bil presrečen. Tako malo je bilo potrebno, da sem osrečila dedka.
Ko sem naslednjič prišla na počitnice in je dedek videl, da še vedno nosim njegov lovski nahrbtnik, se je odločil, da gre en dan z menoj v gozd, da mi pokaže, kaj delajo lovci. To je bil zame poseben dan, ker sem ga preživela z dedkom. Ta dan sem si zapolnila za vedno, ker sva se imela res lepo. …