Ko sem se preselila na Obalo, nisem poznala nobenega. Ko sem končno spoznala eno punco, sva zelo hitro postali prijateljici. Ta punca se je ukvarjala z jadranjem in je tudi imela šolo za jadranje, kjer je učila male otroke jadrati. Jadranje je nekaj, kar sama še nikoli nisem preizkusila in tudi nikoli nisem pomislila na to, da bi to preizkusila.
Ta prijateljica me je takoj vprašala, če sem jadranje že kdaj preizkusila in ko je izvedela, da še nikoli nisem preizkusila nekaj takšnega je bila seveda navdušena in je rekla, da to moram nujno preizkusiti. Na začetku me je bilo strah, saj nisem vedela, v kaj točno se spuščam, a me je prijateljica res zelo hitro pomirila ter pokazala kaj bomo počeli in kako bo vse to potekalo. Vse lepo razložila sem postala definitivno malo bolj mirna in sem se tega dne že zelo hitro začela veseliti. Ko je prišel tisti dan, ko smo šli na jadranje, sem bila seveda navdušena in komaj sem čakala, da vidim, kakšno vzdušje bo tam. Najprej mi je seveda razložila, kaj moram vedeti in kaj bomo počeli. In potem sem se takoj odpravila na jadrnico, kjer smo se vsi zbrali. Na tej jadrnici smo bili 4 in sama nisem rabila delati prav nič. Moja naloga je bila le ta, da sem uživala.
Ko smo prišli nazaj, sem bila res zelo vesela, da sem to preizkusila. Bila je res lepa dogodivščina, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila, brez problema. S prijateljico sva se še toliko bolj ujele in postale še boljše prijateljice. Bilo je res super in tega ne bom pozabila nikoli.
Komaj čakam, da me prijateljica spet pokliče in reče, da gremo spet na neko avanturo ko je bilo to jadranje. Se že velim vseh dogodivščin, ki me še čakajo tukaj na Obali, kjer sedaj živim.…