Ko sem bila mlajša, sem pogosto spregledala majhne detajle okoli sebe. Drevesa so bila samo zelena gmota, prometni znaki zamegljeni, v šoli pa sem se komaj trudila razločiti, kaj piše na tabli. Ko sem končno obiskala okulista, mi je brez ovinkarjenja povedal: Potrebovali boste očala.
Na začetku sem bila v zadregi. Zdelo se mi je, da me bodo sošolci zafrkavali, in nekaj časa sem jih skrivala. A ko sem jih prvič zares nadela, sem doživela šok. Svet je bil popolnoma drugačen. Jasen, oster, poln podrobnosti. Šele takrat sem spoznala, koliko sem zamujala. Očala so mi odprla oči dobesedno in v prenesenem pomenu.
Sčasoma sem jih začela dojemati kot del sebe. Najprej sem imela preproste kovinske okvirje, ki so bili skoraj neopazni. Kasneje pa sem začela eksperimentirati z oblikami in barvami. Ugotovila sem, da očala niso le nuja, ampak tudi modni dodatek. Danes imam doma kar nekaj parov in jih izbiram glede na razpoloženje – en dan elegantna črna, drugič igriva rdeča. Za navdih in kakovosten izbor priporočam Optika Clarus očala, kjer zlahka najdeš okvirje za vsak slog.
Najbolj pa cenim praktičnost. Brez njih si ne predstavljam dela na računalniku, branja knjig ali vožnje. Spomnim se enkrat, ko sem jih pozabila doma in se vozila po avtocesti – bilo je grozno. Cesta je bila meglena, znaki nejasni, in ves čas sem bila v stresu. Od takrat imam en par rezervnih očal vedno v torbici.
Zanimivo je tudi, kako te ljudje začnejo dojemati drugače. Prijateljica mi je rekla, da z očali delujem bolj resno in zbrano. Sama pa sem opazila, da mi dajejo samozavest. Ko sem jih sprejela kot del svojega videza, sem prenehala skrbeti, kaj si mislijo drugi. Očala so postala moj zaščitni znak.
Danes vem, da očala niso omejitev, ampak darilo. Omogočajo mi, da vidim svet takšen, kot je. In čeprav sem jih sprva sprejela z nelagodjem, bi jih zdaj zamenjala za nič na svetu. So del mene in mojih zgodb – mali okvirji, skozi katere gledam življenje bolj jasno.…