Ne dolgo čas po tem, ko se je putika pri babici pozdravila, je bila že boljše volje. Če si samo predstavljam, kako jo je moglo vse skupaj boleti, sem še jaz nesrečna ob sami mislil. Ne vem, zakaj ni povedala prej, da bi ji lahko vsaj, kakšno stvar pomagala narediti, tako se je pa sama mučila v bolečinah.
Sem ji pa vsaj med tem, ko se je zdravila pomagala, da se je lahko putika hitreje pozdravila, ko je lahko mirovala in ni vsak dan znova razbolela cele noge s tem, ko je bila cel dan na nogah. Že po tednu dni, ko je bila večino časa pri miru, je bilo mnogo boljše. Vsaj tako je rekla, kadarkoli sem jo vprašala. Vseeno jo moram malce z rezervo jemati, ker sedaj nisem več tako zelo prepričana, če res govori resnico glede tega, kako se počuti. Sem pa prepričana, da putika lahko res zelo boli, saj je ravno na predelu stopala, kjer ima čevelj zelo dober oprijem.
Danes je dober mesec po tem, ko se je začelo njeno zdravljenje in ker je konec tedna, grem vseeno do nje, da ji pomagam pri njenih opravilih. Večino stvari lahko že dela sama, ampak mi je bolj pomembno to, da dokler putika ne bo čisto pozdravljena, ona čim več počiva. Vem, da tega noče, ker bi rada vse sama naredila in bi se rada čim več gibala, ampak trenutno to žal pomeni, da se bo putika kasneje pozdravila do konca, kakor bi se sicer, kar pa meni ni v interesu.
Ni mi prijetna misel, da babica v bolečinah hodi okoli in ureja vrt ali pospravlja stanovanje, če ji ni treba tega. Saj zato je družina, da si pomagamo med seboj, kaj ni tako? Kakšen mesec ali dva pa brez težav lahko namenim, da čim več pomagam babici, da bo putika končno zanjo in ona brez skrbi.
…