Botox je bil zame dolgo časa tabu. Nekaj, o čemer se ne govori na glas, nekaj, kar počnejo zvezdnice. A hkrati sem opazovala, kako se moj obraz skozi leta spreminja. Gubice na čelu, med obrvmi, tista utrujenost v očeh,.. vse to ni bilo nekaj, kar bi me motilo vsak dan, ampak sem jih začela povezovati z načinom, kako se predstavljam svetu.
Odločitev, da poskusim botox, ni bila impulzivna. Dolgo sem raziskovala, brala, gledala izkušnje drugih žensk in tudi moških. Želela sem ohraniti mimiko, svoj izraz, samo malo omiliti tiste gubice, ki so se z leti vtisnile v obraz. Ko sem končno našla zdravnico, ki ji zaupam, sem ji naravnost povedala: Nočem izgledati drugače. Samo bolj spočito.
Sam postopek je bil precej preprost. Nekaj pikic, nekaj minut, in že sem bila na poti domov. Učinek se je pokazal postopoma – najprej nisem opazila veliko, potem pa sem en dan pogledala fotografijo in opazila razliko. Nič drastičnega, samo mehkejši izraz, manj napetosti.
Najlepši kompliment sem dobila od sodelavke, ki mi je rekla, da izgledam, kot da sem končno dobro spala. Nisem ji povedala, kaj sem naredila, ampak v tistem trenutku sem vedela, da sem se odločila prav.
Zame botox ni pomlajevanje, temveč orodje, s katerim sem si povrnila boljši občutek vase. Ne gre za to, da bi skrivala staranje, gre za to, da ga sprejemam na svoj način. In če mi lahko ena majhna sprememba pomaga, da se v ogledalu nasmehnem bolj sproščeno, potem to ni površinskost. To je skrb zase.
Od takrat sem se naučila, da je skrb zase nekaj zelo osebnega. Za nekoga je to tek v naravi, za drugega meditacija, zame pa je bil to botox. Ne gre za iskanje popolnosti, ampak za majhne stvari, ki ti dajo občutek, da imaš nekaj pod nadzorom. Zanimivo je tudi to, da ko se počutiš bolje v sebi, začneš oddajati drugačno energijo. In tega ne moreš skriti niti z botoxom.